Ana Kos, 29. december 2014

Že nekaj mesecev je minilo, odkar sem zvedela za vseposvojitev - za osebno posvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej. To je možna resnična pot sprave med nami.

Res je, hudodelci so bili na vseh straneh, vedno, ko ne delamo v ljubezni, se lahko kaj pokvari in to zelo pokvari. Trma včasih žene ljudi naprej, da bi za vsako ceno dosegli, kar so si zadali ..... ne glede na nedolžne žrtve.

Nekajkrat sem na blogu omenjala moje korenine, moje prednike, ki so utrpeli hude stvari med 2. svetovno vojno in po njej. Tako zelo od blizu doživljam že precej desetletij krivico in odpuščanje. Vem, kako je nujno odpuščanje.

No, in pobuda vseposvojitev nam pokaže eno od poti k doseganju sprave in odpuščanja v naši državi.

V zamisli o posvojitvi žrtev zla iz druge svetovne vojne in po njej se skrivajo različni pomenski odtenki.

Ne glede na to, da so moji sorodniki žrtve partizanov med in po vojni, sem se odločila, da si izberem svojega človeka "naključno", torej, da prepustim računalniku, da mi ga izbere.

In tako sem dobila svojega posvojenca! To je Nikolaj Vatovec, ki je bil rojen 10.01.1906, umrl pa je 02.10.1943 (Sveti Anton). Doma je bil iz Čežarjev. O njem vem komaj kaj (bil je kmet).

Tudi moj mož je posvojil žrtev zla 2. svetovne vojne, to je Ivan Lojen, nemški vojak, Obsotelje, umrl je še ne 19 let star pred Berlinom, leta 1945.

Vsako nedeljo opoldne se skušava spomniti v molitvi najinih dveh mož in tudi drugih žrtev ... z namenom, da se naš narod spravi med seboj ...