Natalija Fabčič, 30. december 2014

Pobudo Vseposvojitev sem najprej zaznala v časopisu Družina. Takoj me je pritegnila. Ker je drugačna. Ker je sočutna. Ker ji je mar za resnico in odpuščanje.

Zlo, ki je za vedno spremenilo življenja ljudi v drugi svetovni vojni in po njej, me je že od malih nog vznemirjalo. Želela sem razumeti. Zato sem neopazno sedela v kotu in vlekla na ušesa, ko smo se ob praznikih zbirali pri naši stari mami in je pogovor odraslih zašel v zgodovino. Vedno s pritajenim glasom, s strahom, z nelagodjem.

Z leti sem spoznala, da je usoda mojih prednikov prežeta s tragičnimi dogodki. Izvedela sem, da je moj nono preživel grozo koncentracijskega taborišča v Dachavu. Drugi nono je bil kot 16-letni fant najprej prisilno vpoklican v italijansko vojsko, takoj ko se je vrnil domov, pa so ga odpeljali Nemci v delovno taborišče. Oba sta se vrnila, za vedno zaznamovana, z umorjeno dušo, ki je nihče ni razumel. Ustvarila sta si družino, a kmalu umrla. Moja mama in oče sta bila tako zgodaj siroti, brez očeta.

Takih usod je med Slovenci na tisoče, skoraj nobena družina ni izvzeta. Ran je mnogo, a niso zdravljene. Polno je strahu, sramu, tišine. Premalo ljudi se zaveda, da se groza ni končala takrat. Še vedno jo potomci nosimo v sebi, nepredelano, prestrašeno, temno. Ta plat zgodovine nujno rabi »zdravnika« na ravni posameznikov in celotne družbe. Jaz sem ga našla v Jezusu, kot družba ga lahko najdemo v sočutni resnici in odpuščanju.

Dodala bi še svoje razmišljanje o treh povojnih generacijah, ki sem ga napisala ob branju romana Nekropola pisatelja Borisa Pahorja:

Generacija smrti

Nono, zakaj si samo jokal?

Zakaj nisi govoril o Dachavu?

Zlo je materializirano.

Generacija izgubljenega upanja

Njihova kri se je prelila na nas.

Iščemo smisel, kjer ga ni.

Strah je v genih krematorijskih potomcev.

Generacija dovoljenih sanj

Uspavajo nas miti.

Izgubljeni spomini so

narodovo nezavedno brezno.

Hočem vedeti. Čutiti. Se očistiti.

Pošastno zlo odteka iz ust prebujenih ljudi.

Na spletni strani Vseposvojitev.si sem z naključno izbiro posvojila žrtev druge svetovne vojne. Izbiro sem prepustila Božji Previdnosti. Sama ne bi znala bolje. Posvojila sem Konrada Kotnika, katerega mlado življenje je bilo žrtvovano v Mauthausnu. Njegova usoda mi je blizu. Zdaj je z mano v molitvi, poleg obeh nonotov in vseh, ki se jih spominjam, ko molim za duše. Saj sploh ni težko. In prvič imam v sebi tisti dobri občutek, da lahko nekaj spremenim v zvezi z našo zgodovino.

Hvala vsem dobrim ljudem, ki so zasnovali to pobudo.