s. Jakobina Arh, 31. december 2014

Zakaj sem sprejela ponudbo o posvojitvi ?

Iz izkustva sem prepričana, da človek težko skladno živi, če svojo preteklost preprosto odrine in je ne sprejme ali na nek način ne uredi. Isto mislim, da velja za narod. Ran dobljenih v preteklosti ne moremo kar zbrisati ali odriniti. Treba se jih je zavesti, sprejeti in po možnosti pustiti, da se zacelijo. Za to pa je treba tudi kaj storiti. G. Nadškof Stane Zore je v pogovoru na TV poudaril, da je prva dolžnost zgodovinarjev, da napišejo našo zgodovino, temelječo na dejstvih, ne na ideologiji ali čustvih. Na nas pa je, da iščemo resnico. Da se med seboj spoštujemo in se učimo poslušati drug drugega. Prav je, da vse žrtve dostojno pokopljemo in molimo za njihov pokoj.

Sem uršulinka, hči partizana, borca Gradnikove brigade. Rojena sem med vojno. Veliko sem poslušala o vojni, tudi o borbah partizanov. Dolgo pa ničesar nisem vedela o povojnih pobojih in še marsičem. Moja osebna zgodovina me nagiba k temu, da nekaj naredim za zdravje slovenskega naroda. Odločila sem se za posvojitev nekoga iz naše vasi, o komer sem doma slišala govoriti. Padel je nekje v okolici Dražgoš. Bil je mlad. Verjetno je bil partizan. To me ni toliko zanimalo. V spominu mi ostaja pripoved, da je bil ustreljen od svojih soborcev, ker je na straži nekomu pomagal. Vendar tega ne morem trditi, ker je lahko otroška domišljija kaj dodala. Kakor koli je bilo, on je bil ubit. Molim zanj, na njegov grob sem nesla svečko. V skupnosti je bila tudi maša zanj. Naj prosi in pripomore k zacelitvi ran v telesu našega naroda.