Romana Bider, 22. marec 2015

Draga moja posvojenka, prvič sva se srečali tik pred lansko tiho nedeljo, ko sem v pobudi vseposvojitev sprejela vlogo varuhinje spomina nate. Večkrat se sprašujem, ali je zate to prav. Ne vem, zanašam se na božjo previdnost. Povezal naju je naključni računalniški izbor. Tvoje ime je na seznamu skoraj sto tisoč žrtev zla druge svetovne vojne in časa po njej med slovenskim prebivalstvom. Ko ti prižigam svečko, ko se priklanjam tvoji kalvariji, ko v molitvi zate tipam proti večnosti, sem bliže tudi vsem drugim na žalostnem spisku. V občestvo se varuhi spomina in posvojenci posebej povežemo v nedeljah opoldne ob angelovem češčenju.

Bil sem kakor krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol (Jer 11,19).To je tudi tvoja zgodba. Grozljiva nedoumljivost tvojega nedolžnega trpljenja naj bo položena v molk tihe nedelje, zraščena s Kristusovim križem in osmišljena v velikonočnem jutru. Mislim na tiste, ki so povzročili tvoje trpljenje in jih skupaj z mojimi slabostmi izročam božjemu usmiljenju. Odkrivam, kakšno je sporočilo tvojega življenja in tvoje smrti zame, za nas. Ob tebi se moja merila za pomembno in nepomembno spreminjajo in balast odpada. Imam te za svojo nebeško zaveznico, ki me spremljaš in navijaš, da bi s tvojo pomočjo izbirala boljše poti. Opominjaš me, da je smrt blizu. Za vse svete je bilo med mojimi dragimi rajnimi napisano tudi tvoje ime, ki je zazvenelo tudi pri prvi sveti maši za varuhe spomina v Šentvidu. Pesnik bi rekel, da obe skupaj hodiva nekje, kjer še ni bilo sveta.