Emilija Kladnik Sorčan, 23. september 2015

Nisem več mlada, in hkrati ne dovolj stara, da bi se me dogodki sredi prejšnjega stoletja neposredno dotikali. V srečnem otroštvu se je v našo družino, podprto z neizmerno očetovo ljubeznijo, kdaj pa kdaj ob večerih prikradla zgodba o stricu, ki ga nismo poznali. Ime mu je bilo Marko, v dvanajstem letu je odšel v večnost tik pred koncem zmage nad nacizmom. Pripoved so pogosto spremljale očetove solze in jeza nad krvniki, ki so utrnili mlado življenje. So to storili v gorečnosti za "našo stvar" ali so bili preprosto do konca podivjani? Tega nihče ne ve, precej drugih okoliščin pa je očetu v dolgoletnih prizadevanjih uspelo sestaviti v zgodbo s kar banalnim začetkom: Kmečka družina s Harja nad Laškim je imela v delu pri čevljarju v Zgornji Rečici za tisti čas pomanjkanja precej dragoceno stvar - čevlje. Iskat bi jih naj šel moj oče, pešačiti bi moral precej kilometrov, se vmes registrirati pri okupatorjih v mestu in srečno prestopiti na partizansko ozemlje v Rečici. Za skoraj petnajstletnega fanta bi to pomenilo veliko nevarnost, saj bi bil eni in drugi strani sumljiv, zato mu ded ni pustil na pot. Vmešal se je mlajši Marko, neugnan fantek z izjemno voljo, češ, naj grem jaz, saj sem še otrok in se nimam česa bati. Odšel je in ni ga bilo več nazaj. Mater, ki je drugi dan odšla za njim, so ustrahovano spodili nazaj, da je ostala živa, je zaslužna dobra gospodinja hiše, kjer so imeli partizani štab. S pravo besedo je pomirila zasliševalce, mami pa povedala kruto resnico, da je prišla prepozno. Družina je po koncu vojne postala žrtev montiranega procesa, razseljena po zaporih, moj mladoletni oče in najmlajši brat pa sta medtem morala z lastno iznajdljivostjo preživeti. Zgodbo bi lahko z zanimanjem poslušala in nato pozabila, a kaj ko ji je umanjkal konec: Oče ni smel z resnico na dan, breme, ki ga je nosil globoko v sebi, ker je šel v smrt bratec namesto njega, mu je zasejalo usodno bolezen in moji otroci so se morali še čisto majhni posloviti od (pre)zgodaj umrlega dedka.

V soboto sem odšla na kraj zločina namesto pokojnega očeta, ne vem točno, ali je Marko na dnu rova ali pod smreko v bližnjem gozdu. Moj oče je hodil z mano in skupaj sva prosila za mir, ki ga sedaj najbolj potrebujem jaz. Lahko bi rekla kot mnogi drugi - kaj me to briga, a preden izustiš zadnji glas te floskule, že veš, da to ni res. In ko te od glave do pet obide spoznanje, da je usodna zamenjava, ki se je nekoč tako po neumnem zgodila, pogoj, da ti obstajaš, ti ostanejo samo solze, ki si same utirajo svojo pot.

Marko, lahko bi živela oba, jaz in ti, če bi bil svet drugače narejen.

Hvala vsem znanim in neznanim ljudem, ki ste me spremljali na tem romanju.