Pred pogrebom žrtev iz Hude jame na Dobravi, 20. - 25. oktober 2016

Darja J.: Danes sem se malo bolj poglobila v mail z naslovom 'Spominski večer', preklikala povezave, od katerih sem sicer večino že poznala, a zadnja me je zvabila ven.

Odpeljala sem se v Senovo na obisk tega, kar je v prispevku imenovano 'pavilijon sočutja'.

Namesto zaprtih vrat, ki sem jih nekako vnaprej vzela v zakup, sem našla župnijo, v kateri so ravno danes imeli dan celodnevnega češčenja, župnika, ki je bil ves dan v spovednici, čakajoč, čakajoč - tam sem ga tudi našla in me je popeljal v ta 'pavilijon',  ki je pravzaprav komaj kaj drugega, kot nekakšna veža župnišča. Toda kakšna veža :-) !!!

Zelo 'zares' sva se pogovarjala v tisti 'skoraj kapeli', ob vseh tistih imenih, ki so bila kot osebna nebeška bližina tistih deklet in žena. Potem mi je bilo dano tam še malo sama ostati z njimi, med tem ko se je on vrnil v spovednico, gospodinja pa je v sosednjem prostoru kuhala kosilo.

Za 'češnjo na torti' pa sem lahko brez skrbi za uro ostala še nekaj časa v senovski cerkvi ob Najsvetejšem.

In nedeljskega romanja še ni bilo čisto konec ...

Franc Zabukošek: V Civilni pobudi T-B MGK smo se dogovorili, da bomo pripravili spominski večer na Teharjah pri spomeniku v sredo ob 17. uri z branjem spominskih meditacij, molitvijo, pesmijo Teharska legija in molitvijo Križevega  pota.

Kar se tiče Maribora smo vse premalo povezani in dogovorjeni, veliko je neznank in to ni dobro.

Moj prispevek v Časniku je kar odmeven in v marsičem neodgovorjen. Moj predlog je jasen in povsem dobronameren. V pismu predsedniku države in škofovski konferenci sem podal pobudo za mašo zadušnico, toda brez pogreba, ki lokacijsko ni dokončen. Vesel sem, da bo maša v stolnici, žalosten pa, da bo pogreb, ki se ga iz CP T-B MGK ne bomo udeležili. Ne iz protesta, ampak v duhu Božje besede: “Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru.” (Mdr3)
Da se iz najhujšega trpljenja začne svetlikati tudi že upanje, je arhitekt nakazal z notranjo osvetlitvijo Kapelice. Iz nje prihaja svetloba. Pomenskost notranje svetlobe, ki prihaja iz srca, pooseblja tudi povabilo iz Psalma, ki je vklesano kot talni napis: ”Bodi tu in čuj zdaj z menoj.”

F. O.: To mi je najlepše darilo ob okroglem rojstnem dnevu, da bomo končno pokopavali žrtve druge svetovne vojne. Če ne bi bilo srčnih ljudi, se to še ne bi zgodilo. Hvala vam vsem.

M.M.: Hvala za Dušice! So mi postale dragocen »ohranjevalnik zaslona« in ohranjevalnik ljubezni in spomina!

R. O.: Kdor se iz protesta ne bo udeležil tega slovesa, mislim da ni pravi. To je razumeti: še enkrat pustiti žrtve same ... Ne vem, če je moj stric med omenjenimi žrtvami, vendar grem. Upam, da bom nekoč dobil trdne podatke o tem, kje počiva. Dokler pa ne vem, ne smem stvari prepuščati slučaju ali pa iz protesta ignorirati vsa prizadevanja  in tudi žrtve.
Vprašujem: kaj vse te žrtve res zaslužijo zdaj še protest iz naše strani?

Darja J.: Z vsem spoštovanjem, tudi veliko obzirnostjo do ljudi, ki v sebi nosijo bolečino krivic … Moram to napisati, zaradi nas vseh in zaradi vseh naših pokojnih:

Pokop je pravica umrlega in ne svojca.

Zato ima družba (in v njeni funkciji država) dolžnost pokopati mrtve!

Tudi takrat, ko pokojni tako ali drugače ni ‘v skladu’ s trenutnimi političnimi smernicami države, in ko bi jih trenutni oblatniki najraje pozabili in celo ‘izničini’ – kot da jih nikoli ni bilo. To je dolžnost (!) družbe in v njeni funkciji države.

Ima pa to dožnost tudi, ko se morda svojci ne zmorejo dogovoriti kje in kako, ali njihovih želja ni možno upoštevati.
In tudi takrat, ko so svojci (zaenkrat še) neznani.
Tudi takrat, ko so krivci za smrt še neznani, ali morda le še ne pred zakonom obsojeni, celo če se to ne bo nikoli zgodilo.
Celo takrat, ko je skupnost ob njihovi smrti zaradi tega ali onega razloga razdeljena.
Takrat je to še prav prav posebej dolžnost prav države !!!

Zločin je zadrževati pokop pokojnih iz kateregakoli od zgornjih razlogov.

Bili so časi, ko država te svoje dožnosti ni opravila in je pokop celo preprečevala svojcem.
A tudi nam danes naša bolečina ne daje pravice, da bi pokop preprečili do takrat, ko bo (morda nekoč) naša bolečina izmita.
Pokop pokojnih (tudi ubitih, celo umorjenih in od mnogih preziranih) je del izmivanja naših bolečin. Ni pa to glavni namen pokopa mrtvih.

Pokop je preprosto pravica pokojnega, umrlega.

Ker tudi umrli ostane človeška oseba.
Njegovo telo postaja prah, a človek ne postaja prah. Nikoli ni bo postal prah.
Ko ‘gremo za progrebom’, pričamo tudi o tem, morda predvsem o tem!

Prosim, prosim … ne preprečite tega. Kar želite doseči, lahko dosežete tudi drugače. Preprečiti pokop ni naša pravica. Spoštovanje do umrlega človeka pa je tudi iti za pogrebom. Tudi če (še) niso izpoljnene vse naše zahteve živih.

Jaz bi za tem pogrebom želela iti, tudi če bo morda kdo dovolj pritisnil na škofe, da bodo ta drugi del krščanskega pogreba odpovedali.
Mislim, da nisem edina…

Pogreb je točka, na kateri se v običajnem vsakdanu srečajo tudi raztrgane družine, celo deli družin, ki drug za drugega niso vedeli in celo taki, ki se med seboj ‘videti ne morejo’. Je boleč prostor, pogreb je vedno boleč prostor.
Toda to pot moramo iti. Vsemu navkljub.

In pri naslednjih pokojnih, ki jih bodo izkopali, spet. In spet. In spet. Dokler ne bomo vsi mi v njih zagledali ljudi – živih in ne mrtvih.

‘Sem in bil sem in bom! … ‘Nikoli ne bom prenehal biti, nikoli. Amen.‘