Spominski večer pred pogrebom skoraj osemstotih žrtev iz Hude jame na Dobravi, 26. oktober 2016

Majda Žužek: Današnji večer je bil resnično nekaj posebnega. Križev pot, ki smo ga molili na Jurščah, je vsem vtisnil globoko sočutje do vseh žrtev, vseh izvajalcev in tudi režiserjev tega genocida nad cvetom slovenskega naroda. Molili smo tudi rožni venec, peli pesem Kraljevo znamenje križ stoji. Ob koncu smo kot prvi kristjani imeli majhen agape in prijateljski pogovor. 

Naj Gospod sprejme naše molitve. Vsem pobitim bratom  in sestram naj da prostor v nebeškem kraljestvu. Jutri bo dan, o katerem smo lahko samo sanjali. Verjamem, da tudi zaradi našega prizadevanja. Molitev dela čudeže! Povezani v Gospodu!

Urška Florjančič: Danes smo imeli zelo lep križev pot v naši domači cerkvi sv. Jurija v Stari Loki. Besedilo je bralo šest bralcev, župnik pa je prebral uvod in napovedoval postaje. Sledila je redna večerna maša, ki pa je bila obarvana kot spokorniško bogoslužje, ko smo se spomnili vseh žrtev v naši domovini, trpinčenih in tistih, ki so trpljenje povzročali, in jih v naši molitvi izročili Očetu. Pretresljivo in zelo globoko doživeto. Hvala za pobudo. Naj naša mala dejanja ljubezni prinesejo mir in spravo našemu narodu!

Darja J.: Na Teharjah sem bila. Bilo nas je malo, morda komaj kakšen več, kot deset. A bilo je globoko, osebno, ganljivo in zelo močno ...

Romana B.: O, pridite, stvari, kaj, glejte, se godi, smo ob tiho drsečih Dušicah peli pri Frančiškanih na Tromostovju in premišljevali Kristusovo pot čez Golgoto. Odkrivamo svojo vlogo ob trpljenju naših ljudi – komu smo podobni? Učencem? Ki spijo? Pilatu? Judu Iškariotu? Veroniki? Simonu iz Cirene? Mariji? Izbira je še vedno naša.