Berta Golob, 30. januar 2015

Moj Vseposvojeni

Njegova mizarska delavnica ni bila velika. V njej je dišalo po razžaganem lesu. Sto nasvedranih oblancev je ležalo po tleh.

Joža je imel veliko novo mizarsko žago. Kar švignila je skozi hlod in ga spremenila v deske. Delavnica je bila vedno malce prašna, a ne zaradi zanemarjenosti. Mojster jo je vsak dan pometel z mehkim omelom! Metla ne bi dobro očistila ne tal ne vseh vogalov. Prah je samo plaval po prostoru in je bil najbolj viden tam, kjer je skozi okno pogledal v delavnico sončni žarek.

Dela je imel mizar veliko. Izdeloval je omare in vseh vrst pohištvo. Kmalu je delavnica postala premajhna, zato si je najel prostor v velikem poslopju blizu Save. Zaposlil je pomočnika in v pisarnici mlado dekle.

Bila je pa vojna.

Že nekaj prej so menda Božičevi prišli od nekod s štajerske strani. On, brat in sestra, vsak po svojem poslu.

Vojna je vse postavila na glavo. Varnosti ni bilo več. Nikoli nisi vedel, s kom imaš opravek. Kdo je ta, ki kaj naroča, si ogleduje, sprašuje, odide in pusti za seboj sled negotovosti.

Potem pa bolj in bolj težko in vedno nevarneje. A Joža niti najbližjim ni pravil, kaj se pravzaprav dogaja. Saj vsega še sam ni mogel vedeti. Komu si pa tisti čas lahko zaupal?

Spet in spet je kdo izginil. Strahu niso zbujali le Nemci, ampak tudi gošarji. Mizar je zaslutil, da mu niso naklonjeni. Njegov brat je bil partizan, Joža pa nikoli »pri ta belih«, kot so domobrance imenovali vaščani.

Imel je volčjaka. Prelepo Drino, nenapadalno in podobno sebi. Tudi on je bil postaven in prijazen, Drina se je gotovo ob njem naučila biti do vsakogar prav taka.

Joža je Drino rad posodil Nani, da sta šli skupaj v sosednjo vas tja gor za Savo skozi goščo do mlina.

»Se boš počutila bolj varno,« je rekel.

Pri Nani doma nikoli niso imeli čuvaja, a prijateljstvo z Drino je bilo vzpostavljeno takoj. Joža se je pa tudi večkrat oglasil.

Odrasli so govorili bolj šepetaje in danes vem, da s skritimi pomeni, tako da smo otroci razumeli bore malo. To, kar je bilo vsem dano vedeti, je pa pisalo v časopisu Karawanken Bote. A če posplošim pogumne Tinčkove pripombe, časopisu ljudje niso verjeli.

Omara, tridelna, iz hrastovega lesa, ki nam jo je med vojno naredil Joža, še stoji v naši hiši.

Potem se je razvedelo, da hodi ponoči spat nekam v mesto, ker ne upa prenočevati doma.

Malo preveč za otroško razumevanje; a česa vsega tedaj otrok ni zmogel razumeti! Le bati se je znal in postal je nezaupljiv. Pa rastel je in prerastel vse lepo nakodrane oblance; niso ga več zanimali.

Naenkrat pa: svoboda!

Svoboda. A kot iz tal je zrasla nova stiska in zadišalo je po krvi.

Ne vem več, ali je Joža vzel dan ali ga je vzela noč, le nazaj ga ni bilo.

Ta in oni je dejal:

»Niti brat mu ni pomagal, pa taka živina je zdaj; delal pa ni nikoli rad.«

Nekje na občini je imel menda veliko besede. Samo ne za brata.

Nihče ne ve, česa naj bi bil kriv dobrodušni mojster Joža, ki je toliko svojega mizarskega dela opravil potrebnim ljudem za božji lon.

V tistih letih svobode ni bilo treba biti česa kriv. Razen tega, da komu nisi bil všeč.

Joža je očitno imel dovolj velikega sovražnika.

Šepetalo se je, kje da je pokopan in kdaj da je počil strel.

Blizu. Tam na robu gmajne. Nana je omenila. Kdo ji je povedal, ne vem. In da so ga mogoče izgreble in v svoj brlog znosile lisice.

Joža je že mnogo desetletij moj »vseposvojeni«. Spominjam se ga, je v srcu zapisan.

Ko me je sredi vojne moril strah pred neznanim, se mi je, plahi deklici, vedno prijazno nasmehnil.