Kako molimo, november 2015

 

Zorka Lavrenčič

Milojko spremlja v večnosti moja molitev Oče naš in Zdrava Marija.

Kako pa drugi molite?

 

Kristina Škibin

Zdaj, v nedeljo opoldne, bova z mojim posvojencem zmolila Angelovo češčenje. Naj počivajo v miru, naj vse, kar so morali prestati, pripomore za mir na svetu.

 

Maksimilijan Matjaž

Trenutno sem v posebno vroči delovni fazi, zato je tudi moja molitev k svetnikom in mučencem vroča in kratka. Po devetdnevnici k JPII sem sedaj v devetdnevici k JFGnidovcu. »Naše« tri+ pridružujem tem velikanom ponižnega Pastirja! Tudi vi ste poleg!

 

Ljudmila Treven

Jaz molim vsak dan desetko, ki je za nas križan bil za dušo, ki mi je dodeljena, in hkrati za spravo. Če kdaj pride tako, da tega ni, nadomestim naslednji dan. Res pa je, da ob nedeljah opoldne pozabim na angelovo čaščenje.

Pa tudi pri maši se večkrat spomnim nanjo. Mislim, da si bom počasi zbrala še eno dušo.

Vse dobro živim in mrtvim!

 

Majda Žužek

Moj posvojenec Jože Bernard je vsak dan v mojih molitvah. Pa ne le to, nanj se obračam s prošnjami, ker verjamem, da je pri Bogu. Najina bližina je že zelo domača in mi prinaša veliko zadovoljstvo. Zdi se mi, da se vsak dan bolj poznava. Naj počiva v miru pri Bogu in njegova priprošnja naj prinaša blagoslov slovenskemu narodu, sedaj pa še posebej družini, ki jo rušijo. Smo povezani v molitvi.

 

Peter Ženko

Priznati moram, da večkrat pozabim na posvojenca. Lahko pa rečem, da sem sklenil darovati sv. mašo zanj enkrat na leto. In ravno jutri se bo za mojega posvojenca Franca darovala sv. maša.

Naj ne zveni neskromno, ko rečem, da sem ponosen, ko se po mojem varovanju ohranja v spominjanju en človek.

Prosim vas, preberite si v zadnji št. revije Ognjišče rubriko "Gost meseca" in spoznajte, kakšno zlo se skriva za poskusi izbrisa spomina.

 

Mojca Kastelic

Za mojega posvojenca darujem pripravo vsakdanje Božje sledi na spletni strani vrtnicejms.net.

Božja sled išče sled vsakdanjega datuma v psalmih in evangeliju, spodbude papeža Frančiška in spodbude iz bogoslužnega branja brevirja.

Hvala vsem, ki se trudite za Božje kraljestvo med nami.

 

Alojz Zalesnik

Moje in tudi naše skupne molitve (četudi jih je premalo in često tudi s prešibko poglobljenostjo) se osredotočajo na zahvale in prošnje našemu Stvarniku. Zahvale, v prvi vrsti za dar življenja, za zdravje, za vse talente ipd. Prošnje pa za zveličanje duš vseh naših pokojnih in tudi vseh tistih, za katere molimo v namen varovanja spomina ter za ugodno razreševanje raznovrstnih težav, ki so pred nami. V molitvah se priporočamo tudi našim krstnim patronom in vsem blaženim, da bi dosegli krono svetništva. Ob posameznih praznikih pa so molitve skladne tudi s temi nameni. Občasno se molitev nadgradi še s petjem kakšne primerne nabožne- često Marijine-pesmi. Molimo tudi  k sv. Duhu za "zdravo pamet oz. za razsvetljenje". Pozdrav z "Božja pomoč naj bo vedno z nami vsemi!"

 

Janez Rozman

V znamenje hvaležnosti, tudi sam zmolim Oče naš in Zdrava Marija za "mojega" heroja, zjutraj ko začnem nov dan z molitvijo.

Iskreno pa priznam, da mi včasih uide iz spomina.

ZBogom!

 

Katja Ceglar

Ob nedejah ob dvanajstih sem običajno s čim zaposlena in redko uspem zmoliti ob angelovem češčenju. Kadar nisem, tudi to naredim. Sicer pa sem vsak dan pri maši in takrat se spominjam mojega varovanca. In kadar molim, delam, to običajno namenim za ''vse svoje'', med katerimi je tudi on in vsi povezani z njim.

 

Lojze Čemažar

Tudi v naši družini smo se z njim in njimi, do katerih nas med drugim obvezuje tudi obljuba spomina in molitve, še na izrazitejši način v teh novemberskih dneh na krščanski način, v veri da smo v enem občestvu, povezovali.

Osebno se Jožeta in množice v našem narodu pozabljenih vsak dan spominjam in se zavedam svoje majhnosti, kajti mučenci so resnični priprošnjiki sredi naših in mojih dni.

Z Bogom!

 

Hedvika Lamovšek

Jaz pa takole molim za mojega "strička " Florjana:

Pri vsakem rožnem vencu molim eno desetko za moje najdražje in k njim prištejem tudi strička Florjana. Na koncu, ko molim za vse verne duše, ga še enkrat omenim. Pri sv. maši, ko moli gospod za vse naše rajne, se ga tudi v mislih spomnim in za praznik vseh Svetih sem tudi v njegov spomin prižgala svečko, ki je gorela za moje drage rajne - poleg spada tudi on! Na seznam, za katere moli naš gospod na pokopališču in v cerkvi za vseh vernih duš dan, sem poleg mojih rajnih napisala tudi Florjana Leskovar. Ko bo imel rojstni dan, mu bom poskrbela za sveto mašo. Prav lepo mi je ob misli nanj!

Ob nedeljah pa ob dvanajstih molim zanj in za vse po vojni pobite žrtve angelovo češčenje.

 

Janez Juhant

Spomin vsak dan pri Angelovem češčenju, praviloma zvečer. Sicer pa mi je velikokrat pred očmi njegova od vaščana sosednje vasi s puško pretolčena in potem obvezana glava na teharskem dvorišču in podobna pot v smrt. Ob tem se mi zdaj ponuja tudi misel na nujno molitev za tega njegovega rablja.

 

Branko Cvelbar

"Moj posvojenec" je moj stari ata Viktor Cvelbar, ki ga nisem nikoli videl in tudi slike še nimam.

Včeraj in v soboto je bil z nami, ko sva z ženo vodila dve skupinici v hribe.
Odkar je moj stari ata moj posvojenec, ga večkrat vključim v pogovor, saj ga včasih sploh nismo omenjali. V zadnjem letu je naš pogostejši sopotnik.
Posebno srečanje sva doživela s hčerko Ajdo, ko sva bila pri njegovih vrstnikih v Barbara rovu. Takrat sva za najina posvojenca prižgala svečki.
Tudi ta doživetja deliva z znanci in prijatelji. Vsi niso navdušeni, a se ne dava, saj je potrebno ogreti srca, ki so v mnogih primerih hladnejša od kosti v rovu ...
Bog blagoslovi ene in druge!

 

Metka Brinjšek

Mojega starega ata Ivana imam večkrat v mislih. V nedeljo pa Angelovo češčenje njemu namenim. Takrat sva povezana na poseben način.

 

Jožica Žagar Muhič

Moja molitev je naslednja: Vsako jutro molim rožni venec božjega usmiljenja za najrazličnejše potrebe ožje in širše družine, drugih družin po imenih, bratov in sester v molitvenih skupinah in mojega naroda. V ta rožni venec vključujem mojega dragega varovanca Miha Krištofa in vse druge žrtve druge svetovne vojne. Gospodu rečem: Naj ta rožni venec objame Miha in vse druge žrtve vojne. Molitev se nadaljuje spontano z besedami po Svetem duhu - prosim, naj Jezus položi svoje sveto ime na vse, ki so odšli od nas in verujem, da so že deležni večne slave, ali naj jih sprejme v večno slavo, naj ozdravi še morebitne nezaceljene rane in jim podeli mir in podobno. Vse prednike našega naroda prosim, da molijo za nas v nebesih. Tudi Marijo prosim - spontano!

Vse dobro in obilo BOŽJEGA BLAGOSLOVA!

 

M.

31. oktobra sem bila v Zagrebu z Društvom Huda jama. Bilo je javno sojenje etičnega in moralnega sodišča J. B.Titu. Eden najmočnejših dokazov je bilo pričevanje Leljaka, ki je našel dokumente, ki nedvoumno pričajo, kdo je odgovoren za umor mladega Stjepana Crnogorca, kdo vse je bil obveščen. Stjepan Crnogorac je bil nadarjen študent glasbe v Salzburgu, doma iz Grude v Hercegovini. Udba ga je ugrabila in umorila v Lj neznanega dne v juniju 1972!!.

Njegovi sestri in brat zaman iščejo in prosijo, da se razkrije, kje je njegov grob. A sedaj vsaj vedo, da je bil umorjen.

V prekrasen oktobrski dan sem izstopila iz avtobusa pred dvorano Vatroslav Lisinski. Na sebi sem imela majico Jaz sem Stjepan Crnogorac. Čakali smo, da se vsi zberemo. Malo stran je stala starejša ženska. Gledala me je tako žalostno, začele so ji teči solze. Stopila sem k njej in jo brez besed objela. Močno me je stisnila in rekla: "Jaz sem sestra Stjepana Crnogorca." Solze so tekle tudi meni. Brez besed sva bili. Stali sva in se držali za roke. Ne znam opisati ne občutij ne misli.

To pišem zaradi nepotrebnih pomislekov, celo bojazni, kaj bodo rekli svojci naših nepokopanih žrtev. Lahko samo rečem, da vedo, zakaj to delamo, da vedo, da niso sami, da vedo, da je tako prav, da vedo da bomo samo skupaj lahko pokopali vse naše mrtvece.

Ko je predsednik razsodišča, profesor dr. emeritus Zvonimir Ščeparovič pozdravljal posamezne udeležence, je omenil tudi člane Društva Huda jama iz Slovenije. Nisem se takoj ovedela, kaj se dogaja. Ljudje so ploskali in začeli spontano vstajati. 3000 ljudi je stalo, ne nam posameznikom, nam Slovencem, ki vemo in pričamo, da moramo pokopati vse mrtve!

Prvič sem v živo slišala pričevanja, videla ljudi, ki jih je mučila, poskusila ubiti Udba.

Prav gotovo je bilo pričevanje Romana Leljaka eno ključnih in najbolj pretresljivih. Dvorana je umolknila v grobno tišino, ko smo gledali film o Hudi jami. Grozljive slike, kako so napredovali skozi vse pregraje, slike iz sedaj zaprtega jaška, groza mrtvih, živih vrženih v jamo, ni potrebovala nobenega komentarja.

Kako molim? Težko, zelo težko. Kdaj lahko molim samo kot otrok Sveti angel varuh moj za Franca Forška in za Stjepana Crnogorca. Drugič samo stojim pred veliko grozo storjenega. Nikdar nočem zmanjšati tega zla v vsakdanjost. Hočem zreti v grozo prave resnice. Čutim, da je tako prav. Dostikrat kličem Boga v stari hebrejščini, hudega starozaveznega Boga Izraelcev. Niti izreči ne morem. Nema molitev.

In potem je prišla na oder velike, prelepe koncertne dvorane sestra Stjepana Crnogorca, prava i časna sestra Bernardina. Govorila je svojo molitev. V njej je bila vsa ljubezen, leta molitev do tega dne in mnogo več. Nikoli ne bom pozabila, segla mi je najgloblje v dušo, v srce, izrekla tudi moje stiske, molitve. Skoraj fizično se je čutilo, kako množica v dvorani prosi z njo. Sama sem čutila njeno molitev kot božjo milost, kako lahko, smem moliti.

Po koncu smo se zbrali za skupno fotografijo s sorodniki Stjepana Crnogorca. Sestra Bernardina mi je podarila izvod molitve, da jo molimo tudi pri nas. Molitev vedno združuje. V dobrem proti zlu. Mrtve in žive.

Tiste ki prihajajo in one, ki odhajamo. Časi so hudi.

 

Molitva za umorenu hrvatsku braću

O Bože!
Kako te moliti za našu usmrćenu i otetu braću
a ne pomisliti na ubojice,
koji su mržnjom uništili njihove živote zore,
proljeća, htijenja i nadu njihovu?

O, Bože! O, Bože, Bože!
Kako te moliti za naše očeve, majke, sinove,
našu braču, a razdire me jauk njihov,
dok gledam kako im se u očima trnu posljednji životni gledi?

Kako ću ti se moliti, a tamo, negdje,
zemlja se, nad njihovim kostima, pomiče, viče, zove:
Dođite! Čekamo vas, mnogo godina: četrdeset, pedeset,sedamdeset!
Kako ću moliti, jer me njihov jauk, iz strahotnih jama, zove?

Kako ču se za te moliti, brate Stjepane,
dok, sa snimaka, slušam kako te Udbini zločinci muče, udaraju, žeđu more?!
Ugrušci tvoje muke i moje su rane.

Udbaški ubojice još i danas gmižu, zemljinim zaliscima,
viseći o svojim zlodjelima, puni umorene krvi, ko boce zatorne kuge.
Kako više mogu, o svojim ramenima, vucarati svoje krvave zločinačke ruke?!

Bože!
Stojim pred tobom, osnažena Duhom tvojim.
Sklapam ruke i molim te: usliši molitvu moju,
koju mi tvoj Duh, iznad svih jama i neznanih grobova pronosi,
u kojima braća naša, jaucima svojim, imena nam svoja ostavljahu.

Bože!
Molim te za njih i za sve povorke njihove nijeme,
čije tragove, bez sijena, i sada gledam,
oblijevane majčinim mlijekom i vriskom nejači,
koji nas boli, žeže i peče, ko žerava vrela.

Molitva ova neka im duši svijetli,
neka ih ona, vječnom milinom, grije!
Ti ih, Bože, čudom svoje ljubavi,
ovjenčaj slikama slobodne Hrvatske nam drage,
u kojoj se neutrnjivi stijeg vije i sa svima nama,
za sve njih, zauvijek se plamti!
Braću našu, usmrćenu i otetu,
Bože, ti obveseli životom i veseljem svojim vječnim!

Makarska, 21. listopada 2015

Mila, s. Bernardina Crnogorac
rojena i časna sestra Stjepana Crnogorca, ki ga je ugrabila, mučila in likvidirala SLO Udba.

Na prošnjo podarjeno, da se bere tudi v Sloveniji, v Zagrebu 31. oktobra 2015,
ko je s.Bernardina prebrala pesem na 4. srečanju Hrvaškega nacionalnega etičnega razsodišča (etična in moralna obsodba J. B. Tita in naslednikov, Zorana Milanovića) v dvorani Lisinski.

 

Ana Kos

Jaz največkrat zmolim ali zapojem Angel Gospodov, včasih moliva skupaj z možem, ki ima tudi svojega "varovanca". (Včasih tudi pozabim.)

Marsikdaj sem ob nedeljah po maši še pri naši cerkvi (v pogovorih s sofarani) in tako večkrat začne tedaj zvoniti angelovo češčenje, pa me spomni.

Mi je to prav všeč!

Sicer pa kar velikokrat pomislim na vojne in povojne žrtve ...... sama vedno bolj čutim, kako zelo sem povezana s svojimi predniki ...

 

Dorica Žuber

Rodil se je 24. novembra leta 1924, ANDREJ,
rodil se je 29. januarja leta 1923, JANEZ IVAN.
Bila sta moja strica. Mlada, v rosnih letih sta omahnila v smrt ...
Rodil se je 20. aprila 1898, JURIJ.
V zrelih letih se je končalo njegovo zemeljsko življenje ...
Naj njihova zemeljska smrt ne bo zaman.
V spomin nanje molim Angelsko češčenje.

 

Roman Oberč

Za svojega strica pogosto molim in ga prosim za pomoč moji družini in vsemu slovenskemu narodu.

Moje vprašanje pa je: s kom bi se lahko dogovoril za preiskavo na podlagi DNK testa. Čeprav izkopi še niso narejeni, ne bi bilo nič narobe, da bi pričeli z ustreznimi preiskavami med sorodniki žrtev.

 

44 copy