Majda Žužek, 30. januar 2015

V našem narodu je nekaj bolnega, zelo težkega, kar nas iz dneva v dan vleče v spore, malodušje in življenje brez upanja in radosti. Tu ne gre le za gospodarsko in politično krizo. Gre za veliko več, za moralno in duhovno bolezen, ki korenini globoko v grobiščih naše domovine. Tu počivajo naši bratje in sestre, nepokopani, neimenovani in ne obžalovani. Pogosto sem se spraševala, kako je mogoče da za te žrtve nimamo niti lepe besede, sočutja, solze. Kako je otrdelo srce teh ljudi, da nismo sposobni niti jokati. Kje so umetniki besed, slike in filma, da v svojem srcu ne zaslišijo klica: "Tudi mi smo ljudje, sinovi in hčere Slovenije. Zanjo smo se borili in zanjo smo žrtvovali svoje življenje. Zakaj ste nas izbrisali iz spomina in zakaj nas ne pokopljete?" Če ne verujete v Kristusov evangelij, pa naj vas poduči Antigona!

Zaradi vsega tega spoznanja in zaradi bolečine, ki mi vznemirja vest in srce, sem z velikim zanosom posvojila Jožeta Bernarda, rojenega 25.08.1903 iz Lesc. Datum njegove smrti pa je 04.09.1941. Posvojila sem ga v torek, 15. julija 2014 po spletu. Najino druženje je vsakodnevno v Njem, ki edini more tolažiti in zdraviti bolečino. Srečujeva se v vsakodnevni molitvi. Pogosto se mu priporočam in prosim za spravo v našem narodu.

O tem ne molčim, pač pa pripovedujem otrokom, vnukom in odraslim. Le skupaj bomo rahljali zemljo slovenskega naroda za resnico in spoštovanje .

Hvala vsem vam, spoštovani pobudniki te ideje. Na ta način bomo umrlim vrnili imena in dostojanstvo, našemu narodu pa človeški obraz.