Janez Juhant, 22. april 2018

Beremo zapis dr. Marka Kosa »Naša kultura spomina je odpovedala« in poslušamo pogovor z Barbaro in Janom Zobcem o povojnih pobojih in eroziji naše pravne kulture.

V prihodnjih dneh bo še bolj potrebno ostati buden, saj se bodo pritiski na izbris spomina okrepili.

Vsem pastirjem in pastiricam (nedelja Dobrega pastirja) želim, naj ohranjamo Besedo in ostajamo Mož (Žena!) Besede!

Vinko Kos na Veliko noč 2018

Kakšen (u)vid!
In samo to nas od-rešilo bo -
na vse brezupno gledati tako!

Tema vpije po svetlobi
in grob po (za)upanju,
da ni konec v trohnobi!

Če vzamemo zares ime
potem sirot več ne bo,
vse bo posvojeno!

Bogdana Počivavšek, 26. marec 2018

Danes sem dobila pet izvodov Križevega pota slovenstva. Ravnokar smo ga brale na biblični skupini. Bilo je ganljivo. Ena ni mogla dokončati trinajste postaje. Doživeto!

Barbara Wohinz, Razmišljanje ob spomeniku, 14. marec 2018

Moja mama, danes že dolgo upokojena gospa, stanuje v vrhnjem nadstropju stolpnice v Šiški, kjer je bil dolgo tudi moj dom. Pogosto gleda skozi okno na ljubljanski Grad in mesto pod njim, kar je tudi meni ljub pogled. Včasih se mi misel sprehodi po zvezdnem parku, ki je bil kraj mojega odraščanja; ne le park, ampak predvsem Šubičeva gimnazija in stavba Kazina, ki stoji gimnaziji nasproti, preko križišča glavne mestne ceste. V kazinski stavbi sem bila največkrat ob večerih, ko smo imeli tam vaje in srečanja folklorne skupine. Včasih pa sem se tam oglasila tudi dopoldan po šoli, da sva si z mamo na malem kuhalniku skuhali kavo in se kaj pogovorili. Mama je bila namreč zaposlena na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, zadnja leta v pisarni, ki je imela okna s pogledom na Zvezda Park in na veliko ograjeno parkirišče - danes odprt spominski prostor s spomenikom vsem žrtvam vojn. Najbrž ni naključje, da sem se prav v tej pisarni, že v svojih srednješolskih letih, srečala s takrat še neobjavljenim tekstom Spomenke Hribar, v katerem razmišlja o tragiki pobojev v Kočevskem Rogu. Ta meni nepoznana, temna plat naše zgodovine, s katero sem se soočila takrat, me je pretresla do dna duše. In tako ostaja do danes, ko se tri desetletja kasneje še vedno sprašujem, kako je to sploh mogoče in kako to, da se ta huda vrzel v našem narodu le še poglablja in ji ni videti rešitve.

Ko sem pred časom obstala pred kamnitim spomenikom na nekdanjem parkirišču, me je obšel občutek nečesa veličastnega. Spomenik že s samo podobo daje vtis nečesa težkega, temeljno zakoreninjenega v naši zemlji in hkrati visoko dvigajočega se proti nebu, ki kar kliče po občutenju presežnega. Všeč sta mi dva prazna bloka, povezana v globini, ki ju doživim kot celoto. Možnost, da si besede, ki naj bi bile napisane na spomeniku, vsak lahko napiše sam. Ostaja prostor, ki omogoča različnost razmišljanja in doživljanja vsakogar, ne da bi se kdorkoli moral zagovarjati zaradi svojih čustev ali stališč. Ko bi le znali molčati, predvsem, kadar nas popade kritičnost do vseh in do vsega. Vsaj za hip obmolkniti in se spustiti v svoje srce, zavedajoč se, da ima srce tudi drugi. Sprava je zame toplina, ki jo človek začuti v srcu, s katero se zmore potopiti tudi v srce drugega, ki čuti drugače. Tako se gradi skupnost sprave in miru, ki nikogar ne izključuje, temveč povezuje v razumevanju in sprejemanju. Tako sem ob izzivu na vprašanje, kakšen bi bil moj napis na spomeniku, zapisala pesem. Pesem, za katero se zavedam, da bi morda nagovorila le peščico ljudi, morda prav nikogar. A v mojem srcu se je zapisala tako kot se je. Če pa bi se hipotetično le znašla na spomeniku, bi si želela predvsem to, da bi nikogar ne prizadela in bi ne dala povoda za napadalnost in jezo kogarkoli. Verjamem, da se sprava lahko zgodi le v srcu posameznika, preko odnosa z drugimi ljudmi, a tudi za to je potrebna odločitev.

Sva ti in jaz, sva midva – dva,
zrak isti dihava oba.
Ko ti si jaz in jaz sem ti,
odprejo se srca poti.

Prepleteva se – to boli!
Jaz sprejmem tvoje, moje ti.
Ko bolečina se umiri,
ni več pregrad, smo bratje vsi.