Darja J., 30. april 2017
Mislim, da je bila vseposvojitev zastavljena prav. Da so se je ustanovitelji lotili prav. Da je vseposvojitev, kot je bila zastavljena, torej VSEposvojitev žrtev druge svetovne vojne, nekaj iz nabora najboljšega, kar se je pri nas v zadnjih letih zgodilo na temo odnosa do tistega časa.
Je pa že dalj časa moje mnenje tudi (pravzaprav sem se te možnosti zavedala že v začetku, še preden je bila posvojena prva žrtev), da bo (v našem raztrganem prostoru-času) vedno v nevarnosti, da si jo prisvoji le ena stran.
Da je v veliki nevarnosti, da v njej tekom časa vse bolj prihaja do izraza nekakšna segregacija žrtev (na vseh straneh zelo prisotna v našem obzorju): da bi bili eni bolj žrtve kot drugi. Oz. da je ene moč posvojiti kot ‘žrtve’, druge pa le kot ‘morilce’ in še to samo zato, ker je za kristjana dobro moliti za grešnike. Toda take segregacije žrtev imamo že vsa leta več kot preveč. Že vseh dobrih 75 let. (ena segregacija žrtev ni boljša od druge)
Vseposvojitev ravno stoji NASPROTI TEMU. Z isto močjo, kot je ta, ki hrani evangelij, se ravno POSTAVLJA NASPROTI temu, za kar ima Cerkev izraz ‘logika tega sveta’. V konkretnem primeru je to logika, ki še v smrti človeku ne pusti dostojanstva človeka, ampak skuša ‘naše poveličati’, ‘one druge’ pa človeško izničiti (pa kdorkoli že so za nekega posameznika ‘naši’ ali ‘oni drugi’).
Žal je ‘v veliki sliki’ (večnosti – z Njegove perspektive torej) povsem nepomembno kdo so tisti ‘naši’, ki smejo biti žrtve, kdo pa tisti drugi, ki bodo za nekatere vedno le morilci ali pa izdajalci. Za isto logiko zla namreč gre. In kdor tako razmišlja, kdor v to smer deluje, se zares bori na ISTI strani kot kdorkoli drug, ki uporablja isto logiko, pa čeprav se s politično-ideološkega stališča zdi, da se borita drug proti drugemu.
Z večnostnega stališča sta žal na isti strani. Ne zavedata se tega in se z vso silo borita drug proti drugemu, a na isti strani logike zla. Borita se za nekaj neprimerno manjšega, kot je človek (zaradi Njega, ki ga je ustvail, zaradi Njega, ki je zanj postal prav človek). Borita se oba za nekaj neprimerno manjšega, kot je človekovo najgloblje dostojanstvo, ki je vedno večje od njegovega greha in zla, saj ima (malo poenostavljeno, pa vendar) Bog samo eno željo: da bi se vsak človek rešil in zaživel, zaživel življenje, ki je res vredno življenja (in bi zato zaslužilo veliko začetnico). Zaživel vsaj odblesk tega Življenja že tostran večnosti. Vsekakor pa vsaj tam, v tem, kar ta nepredstavljiva beseda ‘večnost’ označuje.
Ko se kak človek bori proti temu, ko bratu to odreka (še v smrti), takrat se (pogosto nezavedno, kot so pogosto nezavedne naše izbire zla) pravzaprav bori proti Bogu. Tudi če se nanj morda z vsem svojim osebnim (toda malim, omejenim, kratkovidnim) prepričanjem sklicuje.
Ne razumite me narobe: zelo človeško je, da človek initimno bližje doživlja tiste, ki so bili v času svoje smrti na isti strani kot predniki posvojitelja, ali kot je njegovo lastno sedanje politično/nazorsko obzorje. Zelo človeško, da z njimi lažje sočustvuje. Se z njimi lažje poistoveti in zato lažje moli zanje.
Nihče od nas ne prizna prav rad svojega zla toliko, da bi se lahko poistovetil in sočustvoval tudi s tistimi, ki so – ali v trenutkih, ko so – postali žrtve zla tako, da so mu podlegli v svoji notranjosti. Toda čudovito odrešilno bi bilo, če bi to zmogli. Ta resnica bi nas namreč osvobodila. Odvobodila predvsem našega lastnega zla.
Vseposvojitev, kot je bila zastavljena, je v vseh svojih obikah večja od teh naših malih, zelo človeških in – ja – tudi ranjenih preferenc do žrtev.
Vsaj v začetku je velika večina vseposvojiteljev prepustila izbiro ‘posvojenca’ naključju računalniškega algoritma (a gre morda za več kot naključje. Ne pozabimo, da je 11 preživelih apostolov za naslednika Juda Iškariota žrebalo in so v tej prepustitvi videli izbiro Svetega Duha (!) )
Mnogi nikoli ne bomo vedeli, kakšnih političnih prepričanj so bili naši ‘posvojenci’. In to je dobro. To dejstvo nas na prav poseben način osvobaja tistih naših zelo človeških ‘preferenc’, o katerih sem pisala zgoraj.
Teh posvojiteljev prvih mesecev ni bilo zelo veliko (a po drugi strani spet ne tako malo). Kot pač ni zelo veliko tistih v Sloveniji, ki so res pripravljeni verjeti v logiko VSEposvojitve. (Toda podobi semena in kvasa sta zelo govoreči in sta del logike evangelija.)
Da bi spodbudili k ‘posvojitvam’ tudi tiste, ki te svobode molitve za neznanca, ki je bil morda nasprotnih političnih prepričanj, še niso sposobni, ali se jim celo zdi pohujšljiva (ali drugače ‘sumljiva’), so začeli v javnosti bolj spodbujati tudi to, kar je v samo posvojitev sicer vgrajeno že od začetka. Posvojitev osebno izbranega človeka. Največkrat je bil to dolga leta zanikani svojec. ‘Segregirana’ žrtev uradne povojne zgodovine.
Kot slišim in berem, jim je to ogromno pomenilo. Blagodejno. Jim je prineslo tudi določen občutek osvoboditve. Da sme biti tudi tisti del njih, ki (zavedno ali ne) dolga leta nekako ‘ni smel biti’.
A vseposvojitev je prav to, kar pove ime: VSEposojitev.
Vseh žrtev, ne glede na eventuelno politično prepričanje in/ali vključenost v to ali ono vojaško ali paravojaško formacijo.
Žrtev, ki je – slečena vsega manjšega – preprosto človek, ki ga je pomendralo zlo tistega časa v tej ali oni preobleki.
Le človek.
Če kdo mislii, da je ta ‘vse-‘ nevaren (recimo nekakšen ‘vsegliharski’) in zato nezaslišan koncept in na prav poseben način ‘krivoverski’ za ‘naše’ (vem, da takih ni malo), naj se ustavi!
Naj ne skuša svojega pogleda vsiliti v pobudo, ki je njihovim lastnim pogledom nasprotna (kot je enako (pozor enako !) nasprotna pogledom tistih, ki enega dela žrtev še danes ne znajo imenovati drugače kot ‘izdajalci’) .
Naj ne skuša preoblikovati pobude po svoji (še preveč ranjeni) meri.
Če ne zmore posvojiti neznane žrtve, naj mirno posvoji žrtev, ki jo pozna in moli zanjo. Prav ta žrtev mu bo morda skozi to njegovo molitev zanjo lahko prenesla tudi nekaj tiste ‘velike slike’, ki jo ta žrtev onkraj te smrti zdaj že vidi bolj jasno. (Lahko sprejme to tveganje? Molitev je namreč vedno ‘dvosmerna’.)
Toda naj ne skuša pritiskati na tiste, ki jim je bila pobuda vseposvojitve položena v srce in hrepenje, da so jo spočeli, rodili v ta svet za nas. Naj ne skuša vplivati nanje, da bi prevzeli dele njegovega ranjenega zla v samo pobudo. Ker Vseposvojitev je nekaj večjega.
Pobuda namreč pravi:
‘Glejte: človek’
Ranjen, včasih raztrgan, včasih oblaten, kdaj krivično oblaten, eden oblaten v tem času, drugi v drugem,
toda: človek (!).
Vseposvojitev je namreč večja tudi od teh, ki jim je zaupana. Večja od vseh njihovih (naših) človeških omejenosti in (še) ranjenosti.
Kot vsako čudovito Božje delo, ki je zaupano v človeške roke, ki so (vedno) zares premajhne zanj.
Bog svoja velika dela med nami vedno spočenja prav na tak način: nekaj, kar je nepredstavljivo večje od nas, nam zaupa v roke in skrb.
… lepota Boga .
(In čudovita, čeprav pogosto ‘zamolčana’, lepota krščanske antropolgije – pogleda Cerkve na to ‘kdo je človek’.)
Vida Šubic: Hvala za objavo teh misli, "podpišem" prav vsako besedo v teh zapisih. Očitno je v našem narodu začel vzhajati dober kvas za resnično spravo. Prosimo Gospoda, da bi skrajšal čas, ki je potreben, da bo vse testo prekvašeno in pripravljeno, da se "kruh sprave speče". Hvala vam za vse delo in vztrajnost. Mir vam bodi!
Franc Zabukošek, 3. april 2017
Včeraj smo se zbrali v Bukovžlaku in molili Križev pot žrtev Hude jame do sv. Ane, od koder so zaporniki taborišča poslušali večerni zvon v tolažbo. Predvsem želim izpostaviti misli iz prve postaje, obsodbi Jezusa na smrt.
Vir zla je vedno obtožba in obsodba človeka, bližnjega, še zlasti krivična, kar pogosto tudi je."Oh, ta resničnost!"
A vendar ljudje znova in znova s takšno lahkoto izrekamo in ponavljamo obtožbe, privoščljivo in nepremišljeno ... Obsojamo sebe, bližnje, ljudi, ki jih sploh ne poznamo ... Kaj je vendar v nas, da so sodbe in obtožbe postale tako rekoč naš vsakdanji kruh? Oh, ta resničnost!"
Draguška iz Kopra, 31. marec 2017
Že navsezgodaj sem poslušala Križev pot žrtev Hude jame.
Med njimi sta moja dva posvojenca: Melhior Lilija, duhovnik, brat mojega dedka Alojzija Lilija in babičin nečak Marjan Primc, dijak novomeške gimnazije (bil je od malega pri moji babici Mariji Globelnik Lilija, ker je njegova mama mlada umrla).
Bogu hvala za vse, kar lahko storimo dobrega in plemenitega.
Knjižico bom naročila pri Mohorjevi.
Fani Ozimič, 21. marec 2017
Predstavitev Križevega pota žrtev Hude jame sem poslala mnogim mojim sorodnikom in prijateljem, da vidijo, kaj delamo varuhi spomina v prizadevanju za spravo slovenskega naroda.
Tudi našemu gospodu župniku in sestram-nunam Frančiškankam, ki so v našem mestu.
Ob tem so moja razmišljanja takšna:
Ko ne bi bili pobiti nedolžni ljudje med vojno in po njej,
ko se ne bi takrat izselili mnogi Slovenci po tujih državah po svetu,
ko bi se rodili njihovi potomci v Sloveniji,
bi danes res živeli v eni kulturni in bogati državi Sloveniji, v drugi "Švici".
Tako pa bomo rabili še veliko let, da drugi spoznajo, da je največje bogastvo
naroda v njegovi različnosti in spoštovanju drug drugega.
Draguška iz Kopra, 1. marec 2017
Hvaležna sem vam za vsa obvestila, ki mi jih pošiljate. Tako vem, kaj se dogaja. Žal se različnih predavanj, srečanj in podobnega ne morem udeleževati. Ali je mogoče dobiti kakšen posnetek, link ali zapis?
Stanujem v Kopru, imam 70 let in skrbim za moža invalida. Bogu hvala, je še toliko pokreten z berglami, da lahko vozi prirejen avto, se sprehaja v Strunjanu. Raje sem ob njem in zanj. Oba skupaj pogosto skrbiva za tri vnučke. To je takrat, ko njihovi starši delajo popoldan, ponoči, itd.
Mož je toliko star, da je kot otrok doživel vojno in vse, kar se je v njegovi vasi po vojni dogajalo. Jaz sem rojena po vojni in sem šele po smrti mojih staršev izvedela marsikaj novega, predvsem pa začela odkrivati tančico skrivnosti, ki so bile v obeh družinah, mamini in očetovi. Prav z vašo pomočjo, z oddajami na radiu Ognjišče, s poslušanjem Možinovih Intervjujev, s pogovori z možem in njegovimi sorodniki sem dopolnila svoje "luknje" v zgodovini moje družine.
V veselje mi je, da sem v stiku z vami. Mir in dobro!