Almira Štrukelj, 23. november 2017

O predstavitvi spominov na posvojence, 21. november 2017

Jožica Planinc: Skrbno sem prebrala vse o razstavi PRETRGANE NITI ŽIVLJENJA v Kranju. Oseben pristop pri prikazu posameznih pretrganih življenj v drugi svetovni vojni se dotakne vsake človeške duše in ohranja dostojanstvo človeškega življenja po smrti. Pravico do pokopa, do spomina. Opomina iz roda v rod.

Velika je moja želja, da bi se spomin na mojo posvojenko, mojo babico Ivano Požar, ohranil -- morda zapisan v knjigi, saj mi je ondan mlajša domačinka rekla: "Napišite, da se bo vedelo, da se je to v naši vasi med nami zgodilo, sicer se bo spomin zabrisal ... izbrisal." -- A kaj, ko ni ohranjenega nič materialnega, ker je tistega 17. aprila 1943 pogorela domačija in kar je bilo v njej. Ni fotografij družine, ni pisem, ni dokumentov niti kamna domačije ni več-- zgolj spomini še živečih pričevalcev, in potovanje spomina iz roda v rod -- in vklesano ime IVANA POŽAR kar na štirih mestih (na skupnih spomenikih ljudi v Podgradu pri Vremah, v Vremskem Britofu in v Matavunu, ki jim je konflikt - druga svetovna vojna pretrgala niti življenja). Že to, da je njeno ime kar na štirih mestih, nas nagovori: kako je bila klena kmečka gospodinja na domačiji v Brkinih svoji družini v trdno oporo, tudi v drugi vojni, ko so ji moža odpeljali, sina in tri hčere v internacijo, ko se je drugi sin izpisal iz fašistične stranke, je še vedno dostojanstveno prenašala posledice. -- Pretrgali so nit njenega življenja in požgali dom. Vojna ji je vzela dostojanstvo, razvrednotila jo z "mučenjem" (odrezali so ji glavo, jo za "strah" in grožnjo vozili po naselju, nedostojno zagrebli, domačini jo prekopali in svojci prekopali, ... (Ali zgodovinarji lahko ugotovijo, kdo je odgovoren za to, ali je kje v italijanskih arhivih to zapisano? Je dostopno?)

Šele pred leti je v njen spomin na mojo pobudo in željo in z velikim razumevanjem in tenkočutnostjo domači župnik opravil mašo -- in s svojo udeležbo so sovaščani in drugi in sorodniki lahko povrnili dostojen spomin na kmečko ženo Ivano Požar.

Lojze Zalesnik: Poskušam pridobiti več podatkov in slik o mojih posvojencih. To sta moja strica Janez in Alojz Zalesnik iz hribov nad Radmirjem, ki sta preminula novembra in decembra leta 1944. Janez je padel kot partizan na Dolenjskem in je pokopan v skupinskem grobu pri Mirni na Dolenjskem. Alojza (po njem sem menda dobil ime, saj sem se rodil tri mesece po njegovem odhodu) pa so ustrelili Nemci v okolici Radmirja, ker se ni vrnil na prisilno delo v Nemčijo. Če bom dobil kaj več podatkov in slik, bom o njima kaj napisal.

Roman Oberč: Vesel sem vaše pobude. O svojem stricu, ALBINU REBOLJ, mojem posvojencu, sem že napisal, kar mi je o njem pripovedovala moja mama, njegova sestra in še ena sorodnica.. Lahko napišem še to, da imam njegovo fotografijo ob koncertnem klavirju. Prav pred kratkim pa sem pridobil note iz župnijskega arhiva v Horjulu, z njegovim avtogramom. Zame so velika svetinja.

Trudim se pripovedovati svojim otrokom, sorodnikom in drugim o naši pobudi, gibanju, o mojem stricu.

Njegovo fotografijo s posvojitvenim listom mi je na Brezjah blagoslovil p. Polikarp. Ponovno ju bom prinesel s seboj k sv. maši 2. decembra in tudi notni zapis z avtogramom.